Novembra 2020 je bila sprejeta novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Zakon zdaj določa, da morajo nevladne organizacije z zaposlenimi Komisiji za preprečevanje korupcije enkrat letno, do konca januarja, poročati o svoji lobistični dejavnosti.
Kaj je lobiranje?
Lobiranje je vsaka nejavna dejavnost (npr. nejavni sestanek), ki jo izvajajo organizacije, z namenom vplivanja na sprejemanje predpisov ali drugo odločanje državnih ali lokalnih organov. Lobiranje, kljub pogosto negativnemu prizvoku, predstavlja možnost, da civilna družba odločevalcem predstavi svoj pogled na oblikovanje predpisov in politik. Lobiranje torej omogoča odločevalcem, da sprejmejo boljše predpise ali odločitve, saj jim z lobiranjem interesne organizacije ponudijo boljši vpogled v področje, ki je predmet urejanja. Lobiranje je zato lahko koristna dejavnost.
Kdo lahko lobira?
Lobiranje v Sloveniji lahko načeloma izvajajo zgolj lobisti, ki so vpisani v register lobistov in ki so o svojem delu tudi dolžni poročati KPK. Poleg registriranim lobistom je lobiranje dovoljeno tudi zakonitim zastopnikom organizacije, zaposlenim v organizaciji ali izvoljenim predstavnikom organizacije. Slednjim se za ta namen ni treba vpisati v register lobistov.
Zakon določa, da morajo organizacije poročati tudi o lobistični dejavnosti, ki jo v njenem imenu izvajajo neregistrirani lobisti (torej bodisi zakoniti zastopniki, zaposleni ali izvoljeni predstavniki).
Pomembno! Za nevladne organizacije, ki nimajo zaposlenih, poročanje o lobiranju ni potrebno.
Kdaj ne gre za lobiranje?
Za lobiranje ne šteje nejavno vplivanje, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
| Primera | |
| Organizacija s področja človekovih pravic na sestanku z ministrom predstavi predloge sprememb azilne zakonodaje. | V tem primeru gre za sistemsko vprašanje krepitve varstva človekovih pravic. Pravica do azila je določena v številnih mednarodnopravnih aktih, azilna zakonodaje pa neposredno in sistemsko ureja izvrševanje te pravice. Nejavno vplivanje v tem primeru ne pomeni lobiranja. |
| Lokalno društvo upokojencev občinskim svetnikom na sestankih predstavlja pobudo za izgradnjo doma starejših občanov. | Čeprav bi nastanitev v domu starejših občanov lahko povezali tudi s pravico do osebnega dostojanstva, izgradnja posameznega doma ne pomeni sistemskega reševanja vprašanja krepitve varstva človekovih pravic. V tem primeru ne gre za izjemo, zato je opisano ravnanje lobiranje. |
Ne glede na to, da gre pri sistemskih vprašanjih krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin za široko tematsko polje, opozarjamo, da gre vseeno za izjemo, na katero se ne moremo sklicevati vsepovprek. O dopustnosti izjeme bo v vsakem konkretnem primeru presojala KPK, v primeru pritožbe zoper morebitni izrečeni prekršek pa sodišča. Pri sklicevanju na izjemo zato svetujemo tehten premislek.
Kdaj gre za nejavno vplivanje?
Za nejavno vplivanje gre vsakič, ko o vplivanju javnost ni obveščena oziroma ko se vplivanje dogaja za zaprtimi vrati. Se pravi, ko gre za neposredno komunikacijo z zaprtim krogom odločevalcev. Pri tem čas, kraj, število sodelujočih in dolžina trajanja lobiranja niso pomembni. Lahko gre za direktno, neobjavljeno pismo poslancu, sestanek z ministrom, telefonski pogovor z javnim uslužbencem …
| Primera nejavnega vplivanja: | |
| Lokalno društvo na individualnem sestanku z županom predstavi pobudo za izgradnjo novega skupnostnega objekta. | Gre za nejavno vplivanje. |
| Nevladna organizacija na e-naslov ministra in nekaterih pristojnih državnih uslužbencev izven javne razprave pošlje pobudo za spremembo določenega predpisa. | Ne glede na to, da je naslovnikov več, gre za zaprt krog ljudi, zato gre za poskus nejavnega vplivanja. |
Za lobiranje ne gre, če se nevladna organizacija (ali druga organizacija) vključi v proces oblikovanja predpisa na povabilo državnega organa (npr. če vam ministrstvo v komentar pošlje predlog predpisa, vas povabi na sestanek ali pa se odzovete na javno povabilo na razpravo, objavljeno na eDemokracija) ali če je sodelovanje strokovne ali ciljne javnosti predvideno po drugih predpisih (npr. posvetovanje državnih organov z invalidskimi organizacijami po Zakonu o invalidskih organizacijah ali podajanje stališč nevladnih organizacij po Zakonu o varstvu okolja). Vprašanja, poslana državnim in lokalnim organom glede določenega predpisa, ravno tako ne štejejo za lobiranje.
Med lobiranje ne spadajo oblike javnega vplivanja na državne organe. npr. peticije, javne tribune, medijske kampanje. Za nejavno vplivanje ne gre niti, če organizacija poslancem pošlje pripombe na zakon, ki je v obravnavi v Državnem zboru, hkrati pa tudi na naslov glavne pisarne Državnega zbora, z namenom, da se pripombe javno objavijo. Gre namreč za javno dejanje.
Na kakšen način poročamo o lobiranju?
O lobiranju in lobističnih stikih so dolžni poročati tako lobiranci (predstavniki državnih in lokalnih organov: ministri, župani, poslanci, javni uslužbenci) kot tudi organizacije, ki lobirajo.
Lobiranci so o lobističnem stiku dolžni poročati najkasneje v roku treh dni. Seznam lobističnih stikov, ki so jih lobiranci prijavili, je dostopen na spletni strani ERAR pod zavihkom Lobiranje. Seznam se redno posodablja.
O svojem lobiranju so organizacije dolžne poročati enkrat letno; in sicer najkasneje do 31. januarja za preteklo leto. Lahko pa o posameznih lobističnih aktivnostih poročajo tudi sproti. Poroča se preko posebnega elektronskega obrazca, ki je dostopen na spletni strani KPK. Organizacija mora poročati o vseh svojih lobističnih stikih (torej tudi elektronski pošti, pisni komunikaciji, sestankih). V poročilu je treba poleg imena in priimka osebe, ki je lobirala, navesti tudi namen lobiranja ter kdaj in kako je lobirala, npr. s klicem župana, e-pošto poslancu, na kosilu z ministrom. V primeru, da boste o lobističnih aktivnostih poročali naenkrat, vam svetujemo, da si o izvedenih aktivnostih sproti delate zaznamke.
Če organizacija, ki je imela lobistične stike, ne odda letnega poročila o lobiranju, jo lahko doleti kazen v razponu od 400 do 100.000 EUR. O lobiranju so dolžni poročati tudi lobiranci - obe poročili, tako lobistov kot lobirancev pa se morata ujemati.
