Priročnik »Počimo mehurčke: Kako krepiti dialog v skupnostih in med njimi«

“Avtorji tega priročnika ne govorimo o milnih mehurčkih. Izraz mehurčki uporabljamo za zaprte klike ljudi, ki med seboj ustvarjajo močne subkulture in z drugimi oziroma z drugačnimi ne komunicirajo prav veliko.

Prav tako ne trdimo, da je potrebno te sociološke mehurčke za vsako ceno pokati. Identiteta posameznika se razvija prav skozi pripadnost določenim skupinam. Katoličani ali muslimani, skavti ali taborniki, meščani ali podeželani, konservativci ali naprednjaki, gasilci ali planinci – vse to smo tudi zato, ker svoj čas preživljamo v takšnih skupinah.

Vendar pa brez rednega dialoga z drugačnimi takšne skupine nazadujejo.”

Dialog kot način udejanjanja družbenih odnosov

Izkušnje soočenja z drugačnimi so lahko lepe in napolnjujoče, lahko pa so tudi zelo neprijetne. Za slednje pogosto velja, da niso le plod slabe komunikacije. V pogovore z drugačnimi že prihajamo z določenimi predznanji ali predsodki, morda tudi obremenjeni s kakšno slabo izkušnjo iz preteklosti.  

V takšnem primeru je na dialog smiselno gledati širše od zgolj komunikacije, in sicer nanj gledamo kot na različne oblike družbenih odnosov. 

Na podlagi izkušenj smo za potrebe tega priročnika člani projektne skupine sestavili spodnjo lestvico ravni dialoga med posameznimi skupnostmi:  

• Napetost. V odnosih prevladuje obremenjenost in napetost, ki lahko hitro vodita v konfliktnost in nasilje. Srečanja nikakor niso prijetna. 
• Umik v svoj svet. Da se izognemo napetostim, se raje umaknemo vsak v svoj svet. Čeprav morda živimo blizu drug drugega, se drug drugega izogibamo. To raven zaznamuje priznanje nemoči za prenašanje napetosti in drugačnosti. 
• Strpnost brez srečanja. Drug drugega se sicer ne izogibamo (tako kot pri zgornji ravni), smo strpni, pripravljeni potrpeti drug z drugim. To raven zaznamuje priznanje, da ne zmoremo pristno živeti skupaj. 
• Delno srečanje. Ta raven je povezana tudi z delnim sprejemanjem. Do srečanja sicer prihaja in je lahko na določenih področjih pristno. Obstajajo pa tabu teme, o katerih se ne pogovarjamo in znotraj katerih drug drugega ne sprejemamo. 
• Celovito srečanje. Sprejemamo vse vidike drug drugega, pri čemer se nihče ne počuti ogroženega. Tabu teme ne obstajajo. Prevladuje občutek, da se lahko pogovarjamo o vsem. Na tej ravni ostaja dialog na ravni posameznih dogodkov. 
• Proces rasti. Ustvari se proces vedno globljega poznavanja. Celovita srečanja se nadaljujejo in poglabljajo. Ko pogledamo nazaj, vidimo, da so bila začetna srečanja, kljub temu, da smo jih imeli že za celovita, še vedno zelo delna.  

Pomislite na svoje odnose, na primer s šefom ali podrejenim, s sosedi, sošolci ali pripadniki drugačnih družbenih skupin iz soseske.  

Na katerih ravneh so vaši odnosi? Kaj bi lahko storili, da bi jih poglobili? 

Zgornje besedilo je le delček priročnika Počimo mehurčke. Vabljeni, da prelistate celotno verzijo! Brezplačno digitalno različico (pdf) lahko prenesete na spletni strani Socialne akademije.